Slovenija prihodnosti v luči podnebnih sprememb – je zadrževanje vode nuja ali možnost v procesu prilagajanja podnebnim spremembam

31 Jan, 2020
Slovenija prihodnosti v luči podnebnih sprememb – je zadrževanje vode nuja ali možnost v procesu prilagajanja podnebnim spremembam

V Državnem svetu Republike Slovenije je v četrtek, 30. januarja 2020, potekal strokovni posvet o pomenu zadrževanja vode v procesu prilagajanja podnebnim spremembam. Posvet so v sodelovanju z Državnim svetom pripravili Slovenski nacionalni komite za velike pregrade, Zveza društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije ter Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Udeleženci posveta so se strinjali, da so podnebne spremembe neizogibno dejstvo. Odgovorno upravljanje z vodo je ključno za preživetje prihodnjih generacij. Le malo verjetno je, da bo politika nasprotovanja dala pozitivne rezultate. Konstruktivno sodelovanje različnih deležnikov je ključ do učinkovitih rešitev za trajnostni razvoj.

Kot so poudarili strokovnjaki, se zadrževanje voda vedno bolj izkazuje za nujen in ključen ukrep za blaženje hidroloških neravnovesij in učinkovito zmanjševanje škod, ki vsako leto nastanejo zaradi hidroloških ekstremov. Predstavljajo tudi ključno orodje za zagotavljanje pitne vode in pogojev, ki bodo ohranjali biotsko raznovrstnost v prihodnje. Ravno zadrževalniki vode so v veliko primerih tisti, ki ugodno vplivajo na vzpostavitev ugodnih življenjskih pogojev, slednji pa omogočajo ohranitev ogroženih vrst ali habitatnih tipov ali pa je njihovo obratovanje pogoj za ohranitev le-teh. Izgradnja zadrževalnikov je tako kljub prepričanju, da posegi škodujejo živalskim in rastlinskim vrstam, lahko pogoj za ohranitev prav slednjih.

Včerajšnji dogodek je bil zelo dobro obiskan, udeležili so se ga predstavniki ministrstev, fakultet, občin, energetskih in projektantskih družb itd. Posvet je otvoril predsednik DS Alojz Kovšca, nato je nekaj uvodnih besed zbranim namenil državni svetnik in župan Občine Sevnica, Srečko Ocvirk, ki je že uvodoma poudaril pozitivne učinke, ki jih je Posavju prinesel večnamenski projekt izgradnje verige HE na spodnji Savi.

V nadaljevanju so se za govorniškim pultom zvrstili strokovni predavatelji iz Slovenije in tujine, ki so predstavili pomembne vidike pomena zadrževalnikov vode, njihove večnamenske rabe, pomembnosti učinkovitega upravljanja z vodami v luči podnebnih sprememb, problematike neupravljanja z vodami in dejanski vpliv na podzemne vode ter posledic na zagotavljanje pitne vode za naše zanamce. Svoje strokovne poglede so delili: prof. dr. Matjaž Mikoš s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, prof. dr. Gerald Zenz (predsednik ATCOLD), Giovanni Ruggieri (predsednik ITCOLD), prof. dr. Ljupčo Petkovski (predsednik MACOLD), dr. Nataša Smolar Žvanut z Direkcije RS za vode, dr. Mitja Bricelj, koordinator TSG 3 EUSAIR, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete, mag. Zoran Stojić (Geateh) in prof. dr. Miran Veselič z Naravoslovnotehniške fakultete UL. Uvodnim strokovnim predavanjem je sledila še razprava, kjer so zainteresirani udeleženci posveta lahko predstavili svoja stališča.

V nadaljevanju so predstavljeni še posamezni zaključki posveta (vir: Državni svet RS, Sporočila za javnost):

V zadnjih letih se vse pogosteje srečujemo s pojavom hidroloških ekstremov. Vse od leta 2000 skoraj ne mine leto, da Slovenije ne prizadenejo hidrološki dogodki izjemnih razsežnosti, izmenjava sušnih in poplavnih dogodkov je postala že skoraj stalnica. Zaradi vremenskih ekstremnih dogodkov, kot so suše, poplave, neurja in drugi vremenski ekstremi (npr. žled), je potrebno ukrepati in posledice omiliti ter tako obrniti trend večanja škod, ki rastejo sorazmerno z intenziviranjem hidroloških ekstremov. Podnebne spremembe pa ne prizadenejo le posameznika in družbenega okolja, temveč tudi naravo, posledično pa vplivajo tudi na njeno biotsko raznovrstnost.

Voda je eden izmed tistih redkih obnovljivih naravnih virov za pridobivanje energije, ki se najbolje prilega načelom trajnosti. Pri načrtovanju rabe vodnih virov je torej potrebno stremeti k smotrni in trajnostni razvojni rabi le-teh, da bodo zadoščali potrebam ljudem, ob enem pa v največji možni meri omogočili ohranjanje naravnih razmer in s svojo pojavnostjo v prostor vnesli dodano vrednost.

Spremembe podnebnih dejavnikov, ki vplivajo na vodni krog, se odražajo tako na pretočnih režimih slovenskih rek, kot tudi na njihovi spremembi fizikalnih lastnosti (npr. temperaturi). Zaradi spreminjajočih se hidroloških dejavnikov in vse bolj neenakomerne porazdelitve padavin upravljanje vodotokov, ki temelji zgolj na ohranjanju zatečenih razmer, v prihodnje ne bo zadoščalo. Učinkovita politika upravljanja z vodotoki brez ustrezne spremembe strategije upravljanja vodotokov in vlaganj v ohranjanje, kot tudi v zadrževanje in akumuliranje vodnih količin, v bližnji prihodnosti ne bo več mogoča. V takih okoliščinah postaja vloga vodnih zadrževalnikov v procesu prilagajanja na podnebne spremembe vse pomembnejša, saj ti predstavljajo najučinkovitejši način, s katerim lahko uravnavamo hidrološka nihanja in zmanjšujemo vsakoletno škodo zaradi sprememb režima odtoka.

Najpogosteje izpostavljeni zadržek pri gradnji in umeščanju pregrad in zadrževalnikov v prostor je vpliv na okolje, ki je praviloma opredeljen kot uničujoč poseg v prostor z nepovratnimi posledicami za okolje in prostor. Pri tem so pogosto prezrta stališča sektorskih in strokovnih organizacij, ki temu ne pritrjujejo. Umestitev pregrad in zadrževalnikov v prostor seveda pomeni velik vpliv na zatečeno stanje, a pregled stanja slovenskih pregrad kaže, da v večini primerov ne gre za nepovratne uničujoče vplive na okolje in, da njihova prostorska umestitev ponekod vnaša celo novo - dodano vrednost v okolju in prostoru. Na večini zadrževalnikov in pregradnih objektov v Sloveniji - več kot 78 % vseh objektov, namenjenih akumuliranju in zadrževanju vode – so se namreč tudi po izgradnji ohranile ugodne razmere za številne ogrožene vrste ali pa je prav izgradnja botrovala vzpostavitvi takih razmer, zaradi česar so objekti uvrščeni na sezname območij posebnega naravovarstvenega pomena.

Zavedati se moramo, da živimo v okolju, ki je zaradi naših posegov in potreb že močno preoblikovano. Vztrajanje na tem, da se sedaj prepusti naravi prosta pot povsem brez človekovega poseganja, ne daje garancije, da nekatere rastlinske ali živalske vrste ne bodo izumrle (npr. Krakovski gozd). Z ozirom na napovedi, ki predvidevajo zmanjševanje količin padavin in spremembo padavinskega režima, upad srednjih pretokov in višanje temperature vodotokov lahko upravičeno sklepamo, da bo, brez ustreznih ukrepov, ki bodo pripomogli k blaženju hidroloških ekstremov, težko zagotavljati razmere za življenjske združbe, kot jih poznamo, in bo močno vplivalo tudi na biotsko raznolikost.

Cilj posveta je, da ustrezno predstavimo družbene, okoljske in gospodarske koristi, ki jih imamo od vodnih akumulacij in pregrad ter širšo javnost osvestimo o njihovi vlogi v našem vsakdanu in njihovem pomenu v luči podnebnih sprememb za prihodnost, zato pozivamo k pametnejšemu okviru upravljanja vodnih virov.

Pregrade in akumulacije skupaj z drugimi strukturnimi in nestrukturnimi ukrepi predstavljajo ključni sistem v okviru celostnega upravljanja z vodnimi viri in vzpostavitve odpornosti narave in družbe na klimatske spremembe. Na tehnični in institucionalni ravni so potrebna prizadevanja za iskanje potrebnega posredovanja med različnimi stališči, ki bi se morala zbližati za skupno blaginjo.

Le malo verjetno je, da bo politika nasprotovanja gradnji pregrad in zadrževalnikov dala pozitivne rezultate. Razum mora biti usmerjen v iskanje skupnih točk in usklajevanje med različnimi stališči. Konstruktivno sodelovanje različnih strani je ključ do učinkovitih rešitev za trajnostni razvoj.

 

Nekaj dejstev: 

  • Letna količina razpoložljive vode znaša okoli 33,9 km3, kar pomeni 17.000 m3 na prebivalca letno, kar uvršča Slovenijo v sam vrh evropskih držav, takoj za Švico in Norveško. Za oskrbo s pitno vodo, kmetijsko namakanje in industrijske namene pa izkoristimo le približno 350 milijonov m3, kar znaša približno 1 % razpoložljive letne količine vode.
  • 53 od 68 pregradnih objektov in zadrževalnikov, ki zadržujejo vodo, je uvrščenih na sezname območij naravovarstvenega pomena (NATURA 2000, Naravne vrednote, Zavarovana območja, Ekološko pomembna območja).
  • Med letoma 1989 in 2008 so bile obsežne poplave v Evropi vzrok za 4 % vseh smrtnih žrtev naravnih nesreč (približno 150 žrtev na leto), prizadele so približno 27 % evropskega prebivalstva ter povzročile več kot 40 % vse gospodarske škode, ki je nastala kot posledica vseh naravnih dogodkov v tem obdobju (Vir: 9th European ICOLD Club Symposium, 2013).
  • Pregrade in zadrževalniki s pitno vodo oskrbujejo milijone ljudi po vsem svetu in so ponekod edini vir vode za velika mesta, ki drugih virov pitne vode nimajo.
  • Zadrževalniki zagotavljajo vodo za namakanje in tako prispevajo k proizvodnji dobrih 40 % vse svetovne hrane (namakanje stabilizira proizvodnjo hrane).
  • V OP za NEPN najdemo zavajajoče trditve, da pregrade povečujejo poplavno ogroženost in s tem tudi povečujejo višino škode v primeru ekstremnih dogodkov. Ob tem se sklicujejo na ekstremne dogodke porušitve pregrade ali napačnega načina obratovanja. Svojo trditev oziroma domnevo temeljijo na enem dogodku in povsem ignorirajo dejstvo, da je slovenske pregrade med leti 2005 in 2016 doletelo 7 poplavnih dogodkov večje ali manjše jakosti, kjer se je izkazalo, da so imele HE ključni učinek za preprečitev poplav in s tem tudi preprečitev škode iz tega naslova. Med leti 2010 in 2013 je bila analizirana vloga zadrževalnikov pri omejevanju posledic poplavnih dogodkov – analiziranih je bilo 50 velikih pregrad, katerih primarni namen ni zmanjševanje poplavne nevarnosti. Ugotovitve so pokazale, da so pregrade pripomogle k zmanjšanju poplavnih konic od 12 % do 100 % v posameznih primerih in v povprečju 54 % za vseh 50 zadrževalnikov.
  • Prav tako se za akumulacije oz. pregrade z akumulacijami v OP NEPN pojavljajo zavajajoče in celo neresnične trditve glede njihovih vplivov na okolje. Tako pregrade z akumulacijami ne proizvajajo odpadkov (naravni sediment ni odpadek ampak uporabni material), zaradi akumulacij se ne povečuje megla ampak blaži mikroklimo prostora, pregrada z akumulacijo (tudi če se jo izkorišča za energetsko izrabo) ni večji vir hrupa, saj pri proizvodnji ni takih elementov, ki bi bistveno vplivali na zvok (tudi v času gradnje je zvok v mejah primerljivimi z ostalimi gradbišči, pri čemer je običajno izven naselij), zmanjšujejo, z ukrepi se lahko izvaja dodatno bogatenje podzemne vode, vzpostavlja se nova območja za razvoj živalskih in rastlinskih vrst (dokaz je, da je večina slovenskih pregrad uvrščenih na sezname območij naravovarstvenega pomena).
  • Zadrževanje voda je ključnega pomena za bogatenje vodotokov v času suš in s tem preprečujejo škodo, ki bi jo suša naredila obstoječim rastlinskim in živalskim vrstam ter habitatnim tipom. S tem se ohranja njihova prisotnost v našem okolju.
  • Zadnja vodnogospodarska pregrada namenjena zadrževanju vode (Bičje) je bila zgrajena 2008. Pregrada Bičje, je bila zgrajena z namenom zmanjšanje poplavne nevarnosti, navzlic znatnemu posegu v prostor (pregrada lahko akumulira 1,83miljonov m3) so se na območju ohranile razmere zaradi katerih je območje uvrščeno med območja NATURA 2000 (Stržene luže, SI3000139), Ekološko pomembna območja (Radensko polje – Bičje) in Zavarovana območja (Naravni rezervat potoka Bičje in močvirskih biotopov z vplivnim območjem).
  • Zadrževalniki in akumulacije nudijo podporo zeleni infrastrukturi in dajejo možnost razvoja ekosistemskih storitev, s tem pa blažijo prehod med sivo in zeleno infrastrukturo.

 

Povezave:

Zaključki posveta in diskusija: Gradivo

Državni svet RS: Slovenija prihodnosti v luči podnebnih sprememb – je zadrževanje vode nuja ali možnost v procesu prilagajanja podnebnim spremembam

Posavski obzornik: Posvet v Državnem svetu: zadrževanje vode kot ukrep v prilagajanju podnebnim spremembam

Mišičev vodarski dan 2019, iz zbornika predavanj: Pregrade – dodana vrednost prostoru